"Če si invalid, to ne pomeni, da treniraš košarko in poznaš vse, ki so na vozičku" - Video
Zgodi se tudi, da nekdo pride in te potreplja po rami ter ti reče: Saj bo. Kako misliš saj bo? Saj je že. Jaz sem v redu, očitno ti nisi," soočanje s predsodki opisuje paraplegik Aljoša Škaper – član Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine.
Aljoša Škaper, magister ekonomije, je paraplegik od 23. marca 2013, ko je padel s strehe. "Vsi me potem sprašujejo, ali sem bil krovec, ampak ne. Tam sem se znašel po lastni neumnosti," pravi, a dodaja, da je od nesreče preteklo že toliko časa, da se z njo več ne obremenjuje.
Je pa datum nesreče posvojil kot "svoj drugi rojstni dan", opazil je, da to počnejo tudi drugi uporabniki vozičkov.
Aljoša je včasih treniral nogomet. Danes trenira košarko.
"Vsako leto sem si na ta datum čestital," pripoveduje. Ob tretji obletnici pa je posnel tudi video, ki je bil zelo odmeven po družbenem omrežju Facebook. "Tisto je bilo res nekaj posebnega," se spominja. Z videoposnetkom je promoviral tudi svojo spletno stran pridem.si, na kateri so zbrane dostopne točke za invalide. "V ZDA takšna stran ne bi imela nobenega smisla, ker je vse dostopno. Ampak to pomeni tudi, da ni nobenih ugodnosti za invalide, tako moraš povsod plačati polno ceno vstopnice. Meni osebno je tak pristop ljubši in verjamem, da bi marsikateri uporabnik vozička z veseljem plačal polno ceno za storitve, če bi to pomenilo popolno dostopnost."
Je pa zadovoljnejši z vidika socialne države. "Od nekega Francoza sem slišal, da ima 10 let star voziček, pri nas pa ti pripada odvisno od tvojega stanja na pet ali tri leta." Več težav pa je pri različni dodatni opremi, kot je denimo dodatno sprednje kolo za lažjo vožnjo vozička, ali pa s športno opremo, ki je, tako kot pri hodečih, pregrešno draga. Aljoša si je svoj športni voziček priskrbel z zbiranjem sredstev v okviru društva paraplegikov. Podobno pa so naredili tudi nekateri njegovi kolegi za dodatno opremo. "Pač znajdi se sam."
Preusmeritev svoje karierne poti vidi kot najbolj prelomen dogodek v svojem življenju po nesreči. "Če ne bi bilo te nesreče, bi verjetno še vedno delal za kako multinacionalko na nekem nepomembnem delovnem mestu, kjer bi bil lahko zamenljiv," pripoveduje in dodaja, da je tako imel možnost preizprašati se o svojem življenju. "Nesreča je torej bistveno vplivala na mojo karierno pot, kot človek pa sem ostal isti."
Aljošo Škaperja, ekonomista in paraplegika, smo v okviru MMC-jevega projekta »Predsodki »soočili s tistimi, ki jih družba namenja invalidom. V praksi se invalidi srečujejo s pomilovanjem, predsodkom, da so nebogljeni in nepopravljivi optimisti. Aljoša poudarja, da predsodki večinoma ne držijo, je pa vedno vse odvisno od posameznika, saj se posamezniki med seboj razlikujejo.
"Invalidi so bolj optimistični in nasmejani od hodečih"
"Mogoče mi gre ta opazka še najbolj na živce, da smo invalidi sončki, optimistični in nenehno nasmejani. Če imamo na celotno populacijo okoli 10 odstotkov kretenov, potem ne razumem, zakaj tudi med uporabniki vozička ne bi bilo enako 10 odstotkov recimo temu kretenov. Prav ima me, da bi naslednjič, ko nekdo tako pristopi k meni, po navadi to delajo starejše gospe, rekel: Res je, gospa, prvih sedemindvajset let sem bil prav nesrečen in depresiven, potem pa sem si zlomil hrbtenico in odtlej sem nasmejan. Ni tako. Imaš tudi zagrenjene ljudi, ljudi, ki so slabe volje. Odvisno pač od tega, kakšen človek si. Ne glede na voziček," pojasnjuje Aljoša.
"Pogovor o nesreči je težaven, saj na dan privrejo travmatični spomini"
"Meni osebno ni težko govoriti o svoji nesreči. Tudi kolikor sem spoznal druge uporabnike vozičkov, s tem nimajo težav. Če bi že imel kakšen nasvet za vse druge, je to: vprašajte nas. Je pa mogoče malo neprimerno, da nekoga, ki ga sploh ne poznaš, takoj sprašuješ o teh temah. Na začetku se najprej spoznajmo, potem pa le vprašajte. Kar koli." Ob tem Aljoša poudarja, da ga je najbolj presenetila količina vprašanj popolnih neznancev. "Zgodi se tudi, da nekdo pride in te potreplja po rami ter ti reče: Saj bo. Kako misliš saj bo? Saj je že. Jaz sem v redu, očitno ti nisi." Aljoša ob tem poudarja tudi, da samo odgovarjanje na tovrstna vprašanja ne sproža nekih nelagodnih občutkov, zato je tudi tovrstna bojazen predsodek. "Verjetno so pri nekaterih pojavi depresije ali duševnih težav po nesreči, ampak ti primeri so po mojih poznanstvih redkejši. Danes ni več takih težav z dostopnostjo in tudi voziček ni tak tabu. Marsikaj je še mogoče tudi po nesreči."Aljoša je še danes presenečen, na kakšna vprašanja mora znancem in prijateljem odgovarjati njegova žena.
"Na invalide se gleda kot na neko slabo znamenje, ki sproža strahove pred lastno ranljivostjo"
Video "Prince of wheelchair" s katerim je Aljoša proslavil svoj četrti "drugi rojstni dan."
"V času, v katerem živimo, se mi ta predsodek ne zdi tako pogost. Sem pa slišal za del azijskega sveta, da se na invalide gleda kot na neki totem nesreče," poudarja Aljoša. Najpogosteje se srečuje s pogledi radovednih otrok, ki tudi neposredno sprašujejo, pri čemer pa poudarja, da se redkeje sreča s primernim odzivom staršev. "To je, da otroku razložijo, da ta človek ne more hoditi, ker je bodisi imel nesrečo bodisi ima kako bolezen, in potem otroka napotijo, naj me vpraša, če ga zanima. Seveda otroku ne bom nič zameril. So pa tudi primeri, ko starš vleče otroka stran v smislu pusti, ne smeš gledati. To mogoče ni najprimerneje, ker bo ta otrok, ko bo odrasel, navajen gledati stran." Aljoša se ob tem spominja, da je tudi sam kot otrok gledal za vozički in pri tem poskušal biti neopazen, ampak "seveda ti je to zanimivo, ko si otrok."
"Izraz invalid je žaljiv"
"Glede terminologije si sam še nisem na jasnem. Uradno je v Sloveniji tako, da se naslavljamo kot oseba z invalidnostjo, in tudi mi se naslavljamo kot invalidi. Mogoče ima neki negativen predznak, ampak je beseda, ki je že dolgo v uporabi in jo je težko izkoreniniti. Meni je najprimernejši izraz uporabnik vozička oziroma vozičkar, kakor si navsezadnje tudi sami pravimo med sabo." So pa Aljoši moteči pomilovalni izrazi kot ubožec ali podobno. "Mogoče pa mi je še najbolj moteče, da nimamo besede za nekoga, ki ni invalid. Ko nekdo reče, recimo so šli trije po cesti, eden je bil na vozičku, dva pa normalna. Kaj to pomeni? Da sam nisem normalen? V angleščini imajo izraz able-bodied za neinvalidne. Jaz jim rečem kar neinvalidne osebe ali pa hodeče osebe."
Vir- Luka Lukič - MMC RTV SLO
