Konjiški plavalni klub se že 20 let ukvarja s potapljanjem invalidov. Ti so pojasnili, da jih je skok oziroma padec v vodo sicer prikoval na voziček, da pa jim je prav voda najbolj pomagala pri vračanju v življenje.
Naš član Nino Batagelj je leta 2009 pri 22 letih skočil v Kolpo: »Odločil sem za skok v vodo, za katerega bi bilo boljše, da ga ne bi naredil. Zadel sem z glavo v skalo, prišlo je do zloma vratnega dela hrbtenice. V tem delu sem si tudi poškodoval hrbtenjačo. Kolegi so me morali reševati. Sledilo je nekaj mesecev v kliničnem centru, potem osem mesecev na Inštitutu za rehabilitacijo Soča, nato pa se moraš doma stvari, ki so ti bile samoumevne, na novo toliko časa učiti, da ti spet postanejo samoumevne.«
Pred petimi leti se je začel Batagelj potapljati, letos spomladi je kot prvi invalidni potapljač na svetu v dvanajstih potopih globlje od 40 metrov opravil skupno kilometer poti pod vodo. Pod vodo je gibanje lažje, pravi: »Sploh ko sem naštudiral, kako priti do lebdenja v vodi, do breztežnostnega občutka, ko me en premik roke odpelje na drugo stran – takrat je potapljanje poezija.«
Batageljev inštruktor Branko Ravnak v Plavalnem klubu Slovenske Konjice s kolegi v IAHD Adriatic že 20 let premika meje pri potapljanju invalidov. Razvili so svojo zelo uspešno metodo potapljanja invalidov, pa vendar ostaja odpor strokovne javnosti, razlaga Ravnak: »Tu se ne da dodatno ničesar prodajati. Nobenih tablet, pripomočkov. Tu je zgolj gibanje z vodo.« Da bi ljudje vendarle videli, kaj vse v vodi invalidi lahko počno, vsako leto pripravijo tovrstno druženje. Tokrat so ga popestrili še člani 430. mornariškega diviziona Slovenske vojske, potekala je tudi prva predstavitev podvodnih skuterjev, predstavili so še posebno fitnes vadbo na blazinah na vodi.
Da ji je prav voda pomagala, pa razlaga tudi naša članica 22-letna Katarina Peterlin. Pred petimi leti je padla enajst metrov globoko z mostu v Savinjo, ki je reševalcem segala le do kolen, razlaga: »Imela sem poškodbo hrbtenice, eno vretence zdrobljeno, hrbtenjačo zoženo do 90 odstotkov. Zdravniki so mi rekli, da ne bom nikoli več hodila. Pomagala pa je voda in Branko Ravnak, ki se je vsak dan vozil v Laško in me postavil na noge. Delala sva vaje v vodi.« Danes hodi, vozi se s skirojem in se občasno tudi potaplja.
Zelo dobro pa pod vodo plava 32-letna Karin Heuffel iz Mirna pri Novi Gorici, ki je pri dobrih 16 letih zbolela za multiplo sklerozo. Karin La Siren je njeno pravljično ime, ko si nadene rep morske deklice. Kljub bolezni in oviranosti je prav ona včeraj kazala gibe navdušenim (zdravim) deklicam, ki so lahko preizkusile plavanje s plavutjo. »Če ne bi imela multiple skleroze, ne bi bila nikoli morska deklica. Ko pa sem zbolela, mi je pomagala le voda,« razlaga Karin, ki je ena od dveh profesionalnih morskih deklic v Sloveniji, je tudi mednarodna inštruktorica potapljanja na vdih, ima licenco za prosto potapljanje in celo podvodni lov. »S tem dokazujem, da se da marsikaj, tudi če si bolan, je pa treba vztrajati. Jaz sem bila namreč že zelo slaba, tudi hodila nisem nekaj časa. Zdaj sem v redu, treniram res vsak dan.«
Tekst in fotografija povzeta po: https://www.delo.si/novice/slovenija/voda-jim-je-veliko-vzela-a-tudi-dala/
