Kljub temu, da naša postojanka čepi vrh grička, kjer vijugasti vzponi in spusti hitro utišajo vsak herojski preblisk o sprehodu, se je nekaj junakov drugi dan podalo na popotovanje do Pirana in nazaj. Ostali smo se raje od prihoda in do konca druženja zasidrali v miren zelen kotiček Pacuga.
Sicer pa nam je za kaj več tako prehitro zmanjkalo časa. Neskončne debate pač zahtevajo svoj čas. Od debat in sonca razgrete glave smo si hladili v bazenu. Nekateri zelo pogumno, nekateri pa smo, bolj po principu »Ne grem! Ne upam! No mogoče pa… Oh, dobro, pa grem…«, objemali rob bazena. Ob potrpljenju in požrtvovalnosti kopališkega mojstra Adisa smo kmalu tudi slednji zapustili varen zapik trdnih tal in uživali v čofotanju v slani vodi.
Ohlajeni in morsko razpoloženi smo se preostali čas z vso vnemo posvečali lenarjenju, glasbi, domačim figam in ostali dobri hrani. Najmlajši člani piratske druščine so si dali duška z kvartopirskim maratonom, starejši pa smo se zapletali v prav tako maratonske klepete. Družbo nam je delal nizozemski sotrpin z več kot štiridesetletnim stažem vozičkarja, popotnik, ki se je k nam pripeljal s posebej zanj izdelanim avtodomom. Kljub temu, da nam je delal skomine po razburljivih popotovanjih, nam v naši mali oazi Pacuga nič ni manjkalo.
Trije dnevi vsesplošnega sproščanja, užitkarjenja in premagovanja ovir so minili krivično prehitro in vsekakor stiskamo pesti, da bomo čim prej spet okupirali postojanko vrh griča.