Točno leto je bilo naokoli in sklenili smo, da zopet preverimo, kakšna je dostopnost ljubljanskega potniškega prometa za osebe na invalidskih vozičkih v praksi. Akcija je potekala v dogovoru z LPP, ki ga je prav tako zanimalo stanje »na terenu«, zato vozniki niso bili obveščeni o njej. Usmerjena je bila predvsem v preverjanje usposobljenosti voznikov za vstop, izstop in vožnjo gibalno oviranih oseb. V preteklosti se je pokazalo, da je prav to, glede na razpoložljive dostopne nizkopodne avtobuse in nekatera neurejena postajališča, moč izboljšati.
11 članov društva se je skupaj s spremljevalci, ki so jim pomagali pri vožnji z avtobusom od njihovih domov, zbralo pred Namo. Pričakal nas je Gregor Cunder, predstavnik LPP-ja, ki je po prvem »napadu« s strani naših članov glede slabih izkušenj o vožnji z mestnimi avtobusi le uspel povedati kar nekaj koristnih informacij: »Z nakupom nizkopodnih avtobusov se je vstopanje invalidov v zadnjem času izboljšalo. Avtobusi z mehansko preklopno klančino so označeni s primerno nalepko spredaj, tako da je dobro vidna vsem potencialnim uporabnikom. Vozila krožijo na vseh linijah Mestnega potniška prometa LPP. Način vstopa osebe z invalidskim vozičkom je tak, da se vozilo nagne, nato voznik pripravi primerno mehansko preklopno klančino, da se invalid zapelje v avtobus, nakar voznik klančino ponovno postavi na svoje mesto, zapre vrata in odpelje. Postopek se ponovi, ko oseba izstopa. Trajanje postopka ocenjujejo vozniki na 3-4 minute in naj ne bi - če se izvede hitro - bistveno vplivalo na zamik intervala, tako da drugi potniki niso prisiljeni čakati. Vsi, ki bi se želeli pozanimati o voznem redu nizkopodnih avtobusov, lahko pokličete na tel. številko 01/ 58 22 426, kjer vam bodo natančno povedali, kdaj bo na vaši postaji nizkopoden avtobus. Če imate internetno povezavo, pa lahko kliknete na: http://bus.talktrack.com/ in vpišete ime vaše postaje. Nizkopodni avtobusi imajo zraven časa prihoda črko n.«
Alenka Mohorič, profesorica na Visoki šoli za zdravstvo in mentorica študentov delovne terapije, ki so spremljali naše člane na vožnji z avtobusom, je predstavila nekaj dobrih praks v tujini, Gregorja Cunderja pa vprašala, kakšno strokovno podporo imajo na LPP pri usposabljanju voznikov za »rokovanje« z invalidi. Povedal je, da imajo poleg ostalih služb tudi psihologa.
Celotna akcija je bila tudi medijsko podprta, a smo opazili, da so mediji lahko pristranski in neobjektivni, saj so bile v objavljenem prispevku RTVSLO le izjave posameznikov, ki so grajali LPP. Priznati pa vendar moramo, da imamo invalidi tudi pozitivne izkušnje pri vožnji z mestnimi avtobusi, in niso vsi vozniki slabi in neprijazni. Poleg tega moramo priznati, da je opaziti večjo pripravljenost na sodelovanje in izboljšanje stanja tudi s strani LPP-ja.
V nadaljevanju akcije, ko so se strasti malo polegle, in sta ravno prava temperatura ter sonček še pripomogla k dobremu razpoloženju, se je druženje nadaljevalo po starem mestnem jedru Ljubljane. Med sprehodom po mestu smo še naprej razpravljali z Gregorjem Cunderjem o problematiki dostopnosti avtobusov za invalide, Lidija Kovačič, predstavnica MU MOL-a in operativka projekta CIVITAS ELAN pa je budno spremljala vse pripombe in na lastni koži izkusila drobne razlike v nivoju javnih površin (beri: vadila je "met" invalida v daljavo).
Voden ogled, ki nam ga je brezplačno nudil Zavod za turizem Ljubljana, se je začel pred Magistratom, kjer nas je pričakala vodička Urška. Že na začetku smo izvedeli, da je stari del mesta, stisnjen med reko in gričem, s časom postajal preozek, zato je mestna oblast izdala pravilo, da lahko domačini gradijo hiše le z največ tremi okni v enem nadstropju. Če je hiša imela več oken, je pripadala mestni oblasti ali cerkvi. Ker bogati meščani niso hoteli imeti tako ozkih hiš, so se preselili prek reke na prostornejši Novi trg, zato so bile lahko hiše tam bistveno večje.
Pot nas je potem vodila po na novo pretlakovanem Mestnem trgu, ki je do uporabnikov invalidskih vozičkov zelo prijazen, kar pa ne moremo reči za del pred Čevljarskim mostom, ki se je sprva imenoval Mesarski most. To pa zato, ker so ga zasedli mesarji, ki so jih sem preselili s starega Mesarskega mostu, po katerih je tudi dobil ime. S širitvijo mesta je postal Mesarski most neprimeren, saj je voda, v kateri so prali in čistili meso, tekla skozi mestno jedro, in grozila je velika nevarnost raznih epidemij, zato so leta 1614 preselili mesarje ob reko pod cerkev sv. Nikolaja. Na mostu pa so namestili čevljarje; od takrat je znan kot Čevljarski most.
Na sedanjem Mesarskem mostu (leseni most) nas je pričakal župan Zoran Jankovič. Njegovo prvo vprašanje je bilo, ali smo pri ogledu opazili še kakšno arhitekturno oviro, in Sašu Rinku, mestnemu svetniku in našemu članu, je naročil naj vse naše pripombe zabeleži. Želeli smo mu povedati, da so na nekaterih delih tla neprimerna za vozičkarje, a nas je prehitel in nam zagotovil, da bo v kratkem končana prenova vseh talnih površin (beri: zoprne kocke). »In uredili bomo nabrežje Ljubljanice do Špice,« je še povedal, »kjer bo užitek sedeti s prijatelji na kavici.« Potem pa je že hitel naprej.
Tudi naša skupinica je hitela proti mogoče najznačilnejšemu simbolu Ljubljane - Tromostovju. Kavalir, nova pridobitev centra mesta, majhen električni avto, ki mimoidočim brezplačno nudi prevoze po peš coni, je pomagal tudi našemu članu, ki je bil na berglah, da je lahko sledil nam, bolj hitrim na štirih kolesih. Kot se za veličino Tromostovja spodobi, smo na njem postali kar nekaj časa. Vodička nam je vzbudila vso pozornost in slišali smo kar nekaj zgodb o Tromostovju. Prva je romantična ljubezenska zgodba med največjim slovenskim pesnikom Prešernom in njegovo muzo Julijo. Prešeren je meščansko lepotico spoznal v trnovski cerkvi in ji, čeprav se je poročila z drugim in ga ni nikoli uslišala, posvetil najlepše sonete. Sta pa vsaj Prešernov kip in Julijin doprsni kip na hiši, kjer je živela, postavljena tako, da se lahko gledata do konca sveta. Drugo zgodbo je povzročil škandal zaradi muze nad Prešernovim kipom. Verni Ljubljančani so protestirali zaradi njenega golega oprsja in so jo vsak večer pokrivali z odejo, da se ponoči med njo in Prešernovim kipom ne bi kaj »zgodilo«, zjutraj pa odkrivali. No, po dveh letih so le odnehali. Kaj pa vi, ste sploh opazili, da je muza »zgoraj brez«? Junak tretje zgodbe je most. V Plečnikovem času je bil na mestu današnjega Tromostovja čez Ljubljanico speljan en sam most, ki je sčasoma postal preozek. Namesto da bi ga porušil, je Plečnik dodal še dva stranska mostova, s tem rešil stisko s prostorom ter ločil promet od pešcev. Tako je slavni arhitekt ustvaril najvarnejši most v Sloveniji, hkrati pa poudaril značilnost Prešernovega trga, kjer se šest ulic iz različnih smeri srečuje in se čez Tromostovje v obliki lijaka steka v stari del mesta in proti tržnici, kamor nas je pot peljala v nadaljevanju. Mimogrede smo se seznanili z novimi invalidskimi sanitarijami v Kresiji, nekateri od blizu (beri: uf, kako je pasalo!), drugi samo od daleč. Pri Stolnici smo si ogledali izjemna glavna vhodna vrata z upodobitvijo zgodovine Slovenije, ki jih je ob 1250-letnici krščanstva napravil kipar Tone Demšar. Brez postanka pred Zmajskim mostom ogled seveda ne bi bil popoln. Slavni most s štirimi zmaji iz bakrene pločevine je prva prava železobetonska konstrukcija v mestu ter eden prvih takih mostov v Evropi. Štiri zelena pravljična bitja so se Ljubljančanom zelo priljubila. Če ste ženska, se ne ustrašite, če bodo zmaji nenadoma zamigali z repi, ko boste prečkali most. To le pomeni, da ste še devica. Vendar se kaj takega že nekaj časa ni zgodilo. Le zakaj ne? Ljubljančani pa most v zadnjem času imenujejo tudi Taščin most. Če je vaša tašča res »zmajska«, jo le popeljite čezenj.
Ogled smo zaključili na ljubljanskem gradu. Od blagajne pa do prepišnega vrha grajskega stolpa je natanko 100 stopnic, od tega 63 kovinskih, polžasto zavitih. No ja, mi se teh stopnic nismo lotili, temveč smo se peljali s tirno vzpenjačo. Od vstopa na Krekovem trgu do izstopa v grajsko podzemlje resda poteče le minuta, a skozi posebej zasnovane steklene stene kabine pred vami zraste celotna panorama Ljubljane. Izstopite v Lapidariju, ki je tudi začetek labirinta, prepleta skrivnih poti in rovov, v katerih je po legendi prebival ljubljanski zmaj. Njegove budne oči so vedno na preži, naj bodo še vaše ...
Da pridete na grajsko dvorišče morate uporabiti še eno dvigalo, vendar se je kljub številni druščini vozičkarjev vse skupaj odvilo kar hitro. Žal razgledni grajski stolp, ki so ga postavili leta 1848 v bližini pogorelega stolpa piskačev, ni dostopen. A nas je Urška seznanila z zgodbami, legendami in zgodovinskimi dejstvi. Leseni grad je postavila rodbina Spanheimov, okoli leta 1600 pod Habsburžani pa je doživel svoje zlato obdobje. V času Ilirskih provinc je postal vojašnica, po padcu Napoleona so ga spremenili v zapore. Leta 1960 je postal last Mestne občine Ljubljana, šele zadnjih nekaj let pa traja njegova obnova.
Ne vem, zakaj, ali samo zaradi lepega vremena ali česa drugega se kar nismo mogli posloviti. Zopet smo se znašli na tržnici, kjer smo vijugali med živopisanimi stojnicami in mestnim vrvežem. Vabile so nas rdeče češnje, sveža solata in vonjave morskih dobrot. Pod Arkadami, ki jih je zaznamoval Plečnik, smo se okrepčali, potem pa se razgubili vsak proti svojemu domu. Čakala nas je še ena preizkušnja z mestnimi zelenci.
