Že pred galerijo nas je prijazno sprejela študentka umetnostne zgodovine Helena Trebar, ki nas je nato s strokovno enourno razlago vodila po obsežnih prostorih in z umetninami napolnjenih prostorih galerije, o prevozu pa tole: samo za tri voznike LPP lahko rečemo, da so v vožnjah v obeh smereh zadovoljili potrebe in usluge potnikov na invalidskih vozičkih. To pomeni, da so na postajah nagnili avtobus (eden je celo spustil klančino in prijazno povprašal, če lahko kaj pomaga), vsi ostali (kakšnih osem), pa so vozili tako, kot da nimajo potnikov na invalidskih vozičkih (eden je enega celo priprl z vrati). LPP-ju priporočamo, da take voznike premestijo za volan starih avtobusov, ki se jim ne bo treba ukvarjati z potniki na invalidskih vozičkih. O LPP-ju pa vseeno nekaj pohvalnega. Na internetu lahko namreč vsak potnik, ki je gibalno oviran lahko dokaj natančno pogleda, kdaj na njegovo postajo pripelje nizkopodni avtobus.
No, ogled umetnin v Narodni galeriji je bil nekaj posebnega. Ogledali smo si predvsem dela štirih naših impresionistov – Groharja, Jamo, Jakopiča in Strnena, ki jih je koncem osemnajstega stoletja v Münchnu poučeval in za slikarstvo navduševal Anton Ažbe. Še posebej so v galeriji zastopana Groharjeva dela. Kar 70 jih imajo (tudi znameniti sejalec je tam), medtem ko od drugih treh impresionistov razstavljajo po približno 20 del.
Seveda smo si ogledali tudi druge številne umetnine naših umetnikov, kot so realisti Ivana Kobilica, Ferdo Vesel in drugi ter številne akte. V tej akciji je sodeloval tudi naš dolgoletni prijatelj Tone Fornezzi-Tof.
