Med njimi tudi ročni kolesarji našega društva.Na traso proti Ankaranu se je podalo 32 članov z različnimi tipi ročnih koles, pot pa je potekala večinoma po kolesarski stezi. Prvi s samostojnimi kolesi in kolesi na priklop z “nekaj pomoči” so premagali celo 8% klanec in najdaljšo razdaljo. Vsak odstotek navkreber se pozna v rokah. Vse čestitke fantje in dekleta! Kolesarji s kolesi na priklop so imeli največ težav v klanec, zaradi spodrsavanja kolesa.
Veseli nas, da so se nam pridružili tudi člani, ki koles še nimajo in z nami preživeli aktivno dopoldne, saj so premagali del trase z vozički. In si, na druženju z nami, lahko ustvarili sliko kakšne vrste kolo bi jim ustrezalo. Člani z “modernimi” motornimi kolesi na priklop pa bodo kmalu lahko ustanovili svojo sekcijo. Izkazala so se za najbolj “nevarna” med ročnimi kolesi, saj so utrpeli dve manjši nezgodi. Vse se je dobro končalo. Ugotovili so, da so robniki, pa čeprav nizki, zelo nevarni. Zato je pri zavijanju na pločnike treba biti skrajno previden.
Svojevrsten izziv je tudi vožnja v skupini. Iskreno se zahvaljujemo našim spremljevalcem, posebej triatloncu Alešu Suhadolniku in Marjetki Šibelja, ki so nas varno pospremili čez nevarne cestne odseke. Kolesarska pot iz Kopra proti Ankaranu bi bila idealna, če bi uredili še nekaj kilometrov kolesarskih poti ali uredili cestne robove. Tako pa so udeleženci pridobili dragocene izkušnje v cestnem prometu. Predvsem bi veljalo razmisliti o varnostnih čeladah. Tudi svetla oblačila in opozorilne zastavice na cesti niso odveč. Super je tudi kakšen odsevnik ali luč.
