PRVI VIKEND GORSKIH ROČNIH KOLESARJEV PO VIPAVSKI DOLINI

V zadnjih letih pa se povečuje tudi število ročnih koles, ki so primerna tudi za težje dostopne terene, kot so gozdne ceste, makadami, enoslednice in celo gorski vzponi na kamnitem in peščenem terenu. Praviloma so kolesa podprta z e-motorjem, saj so precej težja od cestnih koles (cca 25-35 kg), kar v kombinaciji manj prijaznega terena ter strmin dobesedno kliče po pomoči elektrike. Ker smo ročni kolesarji »družabna bitja« in nam poleg aktivnega preživljanja časa na kolesih veliko pomeni tudi druženje s sotrpini para in tetraplegiki, je bila ideja o vikendu v Vipavski dolini prava terna.
V vipavski vasi Malovše, pod pobočji Trnovskega gozda smo se zbrali že 21. aprila 2023 popoldne ter prihajajočo ploho prevedrili na prostorni in pokriti terasi z degustacijo domačega tropinovca. Muhastega vremena se nismo kar tako ustrašili in se takoj po koncu deževnega intermezza odpravili na uvodno turo po poteh med vipavskimi vinogradi in ob reki Vipavi po poteh skozi vasice in griče. Dobrih 30 km in preko 600 višinskih metrov se je zavleklo proti mraku in zadnji del poti nas je že kar malo hladilo. Na srečo se je ekipi petih ročnih kolesarjev (Edo, David, Nino, Grega in Peter) pridružil tudi spremljevalec Marjan »Krojačko«, ki je poskrbel za krepčilno večerjo s testeninami in piščančjim paprikašem. Po večerji smo z veseljem sprejeli tudi vabilo lastnika apartmajev Tomaža v svojo vinsko klet, kjer smo preizkušali domača bela vina in zato tudi brez težav zaspali.
V soboto zjutraj sta nas obiskala Aleksej in Rok, ki sta pripravila traso za glavno turo srečanja. Po uvodnih kilometrih smo kolesarili večinoma po ravninah in kratkih vzponih med vinogradi in ob reki Vipavi ter se ustavili na »kofe pavzi« v istoimenskem kraju. Pot nas je vodila še do Vipavskega križa, kjer smo si ogledali staro mestno jedro in se po počitku podali proti glavnem vzponu dneva, proti Školju Svetega Pavla. Izredno strm vzpon (preko 20%) je terjal tudi nekaj tehničnih težav, ki smo jih družno premostili in po razgledih s Sv. Pavla smo začeli tudi z zabavnim spustom proti cilju v Malovšah. Več kot 50 km in 900 višinskih metrov smo knjižili na naš konto, kar se morda ne sliši veliko, a nam je tura vzela več kot 7 ur s postanki (oziroma skoraj 5 ur poganjanja koles). Večerja z gobovo juho in govejimi stejki v poprovi omaki »by Krojačko« nam je zacelila rane in večer smo zaključili v prijetnem in sproščenem vzdušju.
Kombinacija lepe Vipavske doline, izrednega gostoljubja v apartmajih Tanto, kolesarjenja in dobre družbe je bila super uvodnica za kolesarsko sezono in vsekakor upamo, da se nam bo v bodoče pridružilo še več gorskih ročnih kolesarjev. Gorska ročna kolesa gotovo odpirajo nove razsežnosti miganja na prostem za gibalno ovirane. Avanturistični duh, razgledi in svež zrak so na takih kolesih zagotovljeni!
Peter Cerar