Zgodba se je začela razpletati, ko so na povabilo Inštruktorja za preživetje v naravi Braneta Červeka, potovali proti gozdni koči kjer so preživeli cel predzadnji oktobrski vikend. Da je bil namen še bolj pristen se jim je za nameček pokvaril še kombi in so se morali na preostalo pot s polno opremo odpraviti peš, oz. z vozički. In ker je vsaka stvar za nekaj dobra, so med potjo spoznavali in pridno nabirali rastline, ki so jih kasneje s pridom uporabili.
Pozorni so bili tudi na nevarnosti, saj bi jim pot lahko prekrižala medvedka z mladiči.
Po prihodu do koče so najprej morali zakuriti ogenj (seveda brez vžigalic) nato z desk zbiti priložnostno klančino, ker so vstop v kočo preprečevali dve stopnici.
Pozno popoldne so jih obiskali specialci slovenske vojske. Pripeljali so se v dveh terenskih vozilih Hamerjih, ki so opremljeni za misije na Kosovu in Afganistanu. Pogovor s specialci se je zavlekel dolgo v noč med tem pa so si na žerjavici pekli kruh in kuhali juho z rastlin, ki so jih nabrali sproti na poti.
Zjutraj so si morali na ognju pripraviti zajtrk, seveda s hrano, ki so jo nabrali v gozdu, pili pa so čaj iz smrekovih iglic.
Opoldne so zaslišali ropot helikopterja. Seveda so se takoj pognali na jaso kjer je pristal. Po nekaj minutnem pogovoru so se že basali na proste sedeže in že so bili v zraku. Neverjetna izkušnja ki ti ostane v spominu. Še enkrat hvala Branetu. Popoldne so spet pripravljali hrano za večerjo, nekateri pa so izdelovali orožje: kopje, kamnito sekiro itd… Pogovor ob ognju se je ponovno zavlekel pozno v noč.
Zjutraj pa pakiranje in odhod domov. Nekateri pravijo, da bi to avanturo še kar podaljšali, čeprav udobja kot so: topla voda, tuširanje, umivanje v umivalniku niso imeli. Imeli so skupna ležišča, blato, dež, mraz … Toda občutili so naravo, ki jih je napolnila z energijo. Res zanimiva in poučna preizkušnja.
