Na deževni četrtek, 24.10.2024 smo se na društvu podali na odkrivanje nekdanjega inkovskega kraljestva. Pri tem sta nam pomagala naš član Ludvik Cencelj in njegova žena, Simona Cencelj, ki sta se v septembru dobre tri tedne potepala po Peruju, tretji največji državi Južne Amerike. Peru na jugu meji na Čile, na jugovzhodu na Bolivijo, na vzhodu si deli mejo z Brazilijo, na severovzhodu s Kolumbijo, severno mejo pa predstavlja Ekvador. Na zahodu ga zamejuje Tihi ocean, glavno mesto pa je Lima. Peru je tudi dom starodavnih civilizacij, ki so za seboj pustile bogato zgodovinsko dediščino, na seznamu Unescove svetovne dediščine namreč najdemo kar 11 zgodovinskih znamenitosti, starodavni način življenja pa se še vedno kaže v številnih ohranjenih ritualih in običajih. Ludvik in Simona sta med drugim obiskala prestolnico Limo, v kateri pravita, da se še vedno čuti španski vpliv. V 16. stoletju so Peru namreč zasedli španski osvajalci. Med konkvistadorji in zadnjimi Inki se je tako odvijala borba za nadvlado, zato lahko še danes v Limi občudujemo značilno španske velike hiše, trge in katedralo.
Raziskovanje Peruja ju je vodilo na otočje Ballestas, ki mu nekateri pravijo kar ''perujski Galapagos''. Gre za skupino majhnih kamnitih formacij, ki nudijo zatočišče velikim populacijam avtohtonih ptic in morskim živali. Na otočju med drugim domujejo tudi morski levi, kormorani in Humboldtovi pingvini. Otočje je znano tudi po guanu, ptičjih iztrebkih, ki slovijo kot eno najboljših gnojil na svetu ter po prazgodovinskem geoglifu imenovanem El Candelabro. Obiskala sta tudi mesto Nazca, kjer sta si ogledala geoglife ali ''črte iz Nazce'', serijo geometrijskih oblik in velikih risb živalskih figur, zgrajenih na puščavskih tleh. Razberemo jih lahko le iz večje višine, o tem, kako so te črte nastale pa se še danes pojavlja več teorij. Da so se ohranile, je pripisati suhemu podnebju in temu, da so zgrajene iz rdečega puščavskega kamenja in svetlejše zemlje, kar se opazi iz višine. Risbe se raztezajo na površini približno 500 km², največje imajo premer tudi do 200 metrov. Prav tako je predmet razprav tudi, čemu so risbe služile.
Pot ju je nato vodila v središče južnega dela Peruja, v prestolnico Arequipo, ki jo krasi tudi naziv "belo mesto". Ta se nanaša na beli kamen Sillar, ki je vulkanskega izvora in iz katerega je zgrajeno veliko starih zgodovinskih stavb v središču mesta. Ker je podnebje v Arequipi toplo in suho, zime pa niso premrzle, zelo dobro uspevajo oljke. Ludvik in Simona sta si privoščila degustacijo oliv, za katere sta nam povedala, da so bistveno večje, kot smo jih vajeni pri nas, in sicer v velikosti oreha. Za kratek čas sta se nato ločila, saj je Simona nadaljevala pot naprej, še bolj proti jugu Peruja. Podala se je namreč na treking ob kanjonu Colca, ki z globino 3.270 m velja za enega globljih na svetu. Kanjon Colca, ki je tretja najbolj obiskana lokacija v Peruju je znan tudi po stopničastih predinkovskih terasah. Lokalno prebivalstvo še naprej ohranja tradicijo prednikov, zato še danes na terasah gojijo zelenjavo in sadje. Simoni pa je na trekingu po Colci uspelo uzreti tudi največjo letečo ptico na svetu, andskega kondorja, ki živi v Andih in sosednjih pacifiških obalah zahodne Južne Amerike.
Potovanje sta nadaljevala k jezeru Titicaca, ki se nahaja na perujsko-bolivijski visoki planoti (Altiplano) v Andih. Leži na nadmorski višini 3809 metrov in je s tem najvišje ležeče plovno jezero na svetu, s površino približno 8400 km² pa je tudi največje sladkovodno jezero Južne Amerike. Ogledala sta si otok Amantani, ki leži na perujski strani jezera Titicaca. Otok ima dva gorska vrhova, Pachatata ("oče zemlja") in Pachamama ("mati zemlja"), s starodavnimi ruševinami Inkov. Pobočja so terasasta, večinoma ročno obdelana in zasajena s pšenico, kvinojo, krompirjem in drugo zelenjavo.
Pot ju je nato vodila v mesto Cusco, ki leži na jugovzhodnem delu Peruja, blizu doline reke Urubambe v pogorju Andov. Cusco je bil zgodovinsko središče Inkovskega imperija in je bil leta 1983 razglašen za Unescovo svetovno dediščino, danes pa velja za tipično perujsko mesto oziroma mesto potomcev Indijancev. Nadaljevala sta z malo bolj adrenalinskim delom potovanja, raftingom po reki Urubambi. In že je napočil čas za vzpon na mistični Machu Picchu, imenovan tudi Izgubljeno mesto Inkov. Sveto mesto Machu Picchu leži 70 km severozahodno od Cusca, na grebenu gore Machu Picchu, ki se nahaja na približno 2350 m nadmorske višine. Ogledala sta si dobro ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline, kraj pa je najbolj znan simbol Inkovskega imperija zaradi edinstvene lege, geoloških posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel določen kot Unescova svetovna dediščina in vzbuja zaskrbljenost zaradi škode, ki jo povzroča masovni turizem. Svoje potovanje po Peruju sta Simona in Ludvik končala z obiskom mavrične gore. Ime je dobila po obarvanih kamninah, kar je posledica različnih mineraloških sestav, njena nadmorska višina pa je 5036 m. Simona in Ludvik sta nam povedala, da se na vrh mavrične gore zaradi težav z aklimatizacijo žal nista podala, sta pa vseeno uživala ob čudovitih barvah. Ob koncu potopisnega predavanja sta nam pokazala še klobuk in boben, ki sta ju prinesla iz Peruja, nato pa smo polni vtisov in mnogih vprašanj ob kavi in druženju nadaljevali pogovor.
Ludviku in Simoni se najlepše zahvaljujemo za zanimivo potopisno predavanje ter jima želimo še mnogo podobnih dogodivščin.
