Že v otroštvu se pogosto naučimo, kakšni moramo biti, da bomo sprejeti: pridni, močni, uspešni, zabavni ali tiho prilagodljivi. Tako počasi oblikujemo podobo sebe, ki ustreza okolici.
Potreba po pripadnosti je naravna in pomembna. Težava nastane, ko zaradi želje po sprejetosti začnemo zapuščati sami sebe. Včasih masko nadenemo nezavedno, drugič povsem zavestno – da se zaščitimo, da se izognemo konfliktu ali da skrijemo svojo ranljivost.
Ob tem se poraja ključno vprašanje: Kdo sem jaz brez maske?
Katere so moje vrednote? Ali spoštujem sebe? Si dovolim biti takšen, kot sem – tudi v svojih nepopolnostih?
Dotaknili smo se tudi žalosti in ran, ki jih pogosto skrivamo. Žalost ni šibkost, temveč čustvo, ki nas lahko veliko nauči – o naših mejah, izgubah in tem, kaj nam je zares pomembno.
Srečanje je potekalo v varnem in spoštljivem vzdušju, kjer smo lahko za trenutek odložili maske in si dovolili biti pristni. Hvala vsem za iskrenost in pogum – prav to ustvarja prostor za rast.
Aktivnosti sofinancira AVP oziroma Javna agencija RS za varnost prometa.












