OGLEDALI SMO SI RAZSTAVO KIPARJA IVANA ZAJCA

Kiparski opus Ivana Zajca (1869 - 1952, avtorja Prešernovega spomenika, doslej še ni bil deležen temeljitega proučevanja. Obsega javne spomenike, nagrobno, cerkveno in arhitekturno plastiko ter portretne, alegorične in žanrske motive. Slogovno sega od historističnih slogov in secesije do posameznih poskusov slikovitega impresionističnega in programskega povojnega socialističnega realizma.
Za kiparstvo je Ivana Zajca navdušil že njegov oče, kipar Franc Ksaver Zajec. Prav v očetovi delavnici je pridobil prvo kiparsko znanje, nato pa mu je premožna sorodnica Josipina Hočevar iz Krškega omogočila študij na dunajski akademiji.
Po postavitvi Prešernovega spomenika v Ljubljani 10. septembra 1905 se je Zajec januarja 1906 odpravil v Pariz kjer je razstavljal že leta 1900 na svetovni mednarodni razstavi. Nato je razstavljal v New Yorku, Londonu, Trstu in Rimu, kjer je ostal do leta 1915, ko je bil interniran na Sardinijo. Iz internacije se je avgusta 1919 vrnil v Ljubljano in se ustalil do konca življenja.
Od leta 1927 pa do upokojitve 1940, je poučeval modeliranje na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani. Državno finančno podporo je prejel po drugi svetovni vojni, ko je v začetku leta 1947 dobil priznanje in prešel pod uradno zaščito države. Leta 1950 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Kljub sočasnim francoskim vzorom so na kiparsko ustvarjanje Ivana Zajca najbolj vplivali profesorji dunajske akademije in njihovi že postavljeni spomeniki ob dunajskem Ringu. Kipar si jih je v času svojega dolgoletnega bivanja na Dunaju lahko vsakodnevno ogledoval ter povzemal njihove vzorce, tako pri zasnovi svojega spomeniškega in nagrobnega kiparstva, kot pri obli plastiki v splošnem.
Na razstavi je predstavljenih 63 del v marmorju, bronu, mavcu in glini, ki jih je kipar snoval v središčih, kjer je živel in ustvarjal.
Po zanimivi razstavi nas je vodila Anja Šolar