MOJ 14. MALI MARATON FRANJA

Letošnja Franja se je začela precej optimistično. Kolesarska sekcija Zveze paraplegikov je dobila novega vodjo in sicer Primoža Jeraliča. Kot veste, je nas parakolesarje zastopal že na Paralimpijskih igrah v Riu leta 2016. Ker se je Primož zadeve lotil zares, nas je za nastop na letošnji Franji zbral kar 6: Aneja Dopliharja, Andreja Rotarja, Davida Razborška, Petra Cerarja, sebe in mene.
No, na dan dogodka smo se v BTC-ju zbrali trije. Peter se je nastopu odpovedal, ker v letošnjem letu ni nabral dovolj kilometrov na cestnem kolesu. Anej in Andrej pa sta prejšnji dan nastopila na CROULTRA – evropskem prvenstvu v 24, 12 in 6 urnem kolesarjenju. Ker sta odvozila cca. 190 km, bi bil nastop še na Franji naslednji dan vseeno nekoliko preveč.
Torej smo se s štarta v nedeljo, 9. junija 2024 ob 10:40, pognali David, Primož in jaz. In to precej močno, kot je na tekmi v navadi. David je želel postaviti svoj najboljši čas, jaz sem se ga seveda 'prijel', Primož pa je tudi športnik po duši in ni hotel zaostajati. A je bil začetek vožnje res hiter (po 15 km je bila povprečna hitrost 34 km/h), zato je vseeno raje ubral malo počasnejši tempo. Z Davidom sva se nekoliko menjala pri rezanju vetra do klanca v Vrzdencu. Tam se mi je pri prestavljanju snela veriga, izgubil sem pol minute in kmalu sem lahko Davida opazoval le od daleč. Primož pa je nekoliko v ozadju vozil svojo vožnjo. Njegovo letos novo ležeče kolo ima namreč prestavna razmerja, ki so primerna le za prave tekmovalce. Sedaj, ko ima za sabo precej manj kilometrov, pa so zanj pretežka za 8 km klanca od Vrzdenca do Suhega Dola, zato se je raje obrnil in vrnil v BTC. Vseeno je naredil 60 km.
Sam nisem imel kakšnih hudih težav, letos sem bil dobro pripravljen. Šlo je bolje od pričakovanj, predvsem, ker je od Gorenje vasi do Vodic pihal veter v hrbet (kar je v kolesarstvu redko). Ko se v Vodicah cesta obrne proti Ljubljani, pa je seveda tudi malo popihalo v nos. David pa je bil svojo borbo. V Škofji Loki mu je blokiralo oba menjalnika, ker je pozabil napolniti baterijo. Po moje se še danes sekira. Lahko bi namreč popravil svoj najboljši čas (ter tudi mojega iz leta 2020). Tako je ostal v prestavi, ki je bila prekratka za ravnino in pretežka za klance. Organizator mu je celo nekoliko pomagal v težje klance in po makadamu - sopotnik v avtu ga vlekel s pomočjo treh povezanih zračnic. Kljub težavam je bil vseeno nekaj minut hitrejši od mene. Za 96 km sva porabila nekaj minut čez 4 ure. To je bil sicer moj 3. najboljši čas od vseh 14. malih Franj.
Mogoče še malo reklame za naslednje leto: Zberejo se pravi cestni dirkači, kolesarji, ki imajo na krmilu torbico in tačko za kolo (tačkarji), gorski kolesarji (traktoristi), ročni kolesarji in kolesarji z raznimi drugimi različnimi kolesi. Ob progi je ogromno število gledalcev, ki spodbujajo vse kolesarje. Organizacija je vrhunska. Težko boste našli maraton, kjer je cesta po veliki večini trase zaprta za preostali promet. Kolesariti s takim številom drugih kolesarjev po sredini Ljubljane pa je dogodek že sam po sebi.
Pa še čas ti izmerijo – za primerjavo z drugimi in samim sabo.
Če se nam mogoče v naslednjih letih pridruži še kakšen parakolesar, sam upoštevam naslednje: V letu pred malo Franjo naredim vsaj 1.000 km s kar nekaj klanci ter kakšno mali Franji podobno vožnjo (cca. 100 km s 700 višinskimi metri). Tako bo spoznal svoje zmožnosti in na Franji užival, ne pa trpel.
Edo Ješe