Konec avgusta je pri nas že skoraj rezerviran za tradicionalni društveni izlet. Člani ga vsako leto z veseljem pričakujejo, zato se trudimo pripraviti program, ki ponudi kaj novega, zanimivega in predvsem dovolj raznolikega za ves dan. Letos nam je to zagotovo uspelo – v enem dnevu smo se spustili v kraško podzemlje, pokukali v habsburške sobane in se na koncu prepustili še morskim valovom.
V sredo, 26. avgusta 2026, smo se zgodaj zjutraj s štirimi kombiji odpravili proti Primorski, kjer nas je čakal pester dan, poln različnih doživetij. Prvi postanek je bila Postojnska jama, ena najbolj prepoznavnih slovenskih naravnih znamenitosti. Že ob prihodu v Postojno nas je pričakalo precej hladno in oblačno vreme, pravo ohladitev pa smo občutili še v jami, kjer je temperatura vse leto okoli 10 stopinj Celzija. Čeprav smo v vabilu posebej opozorili na toplejša oblačila, vsi priporočila očitno niso vzeli dovolj resno, zato je kdo še pred nadaljevanjem poti poskrbel za kakšen dodaten kos garderobe. V Postojnski jami so nas zelo lepo sprejeli in poskrbeli, da smo lahko tudi člani na invalidskih vozičkih doživeli lepote kraškega podzemlja. Nekateri so se z vozičkov presedli na klopi jamskega vlakca, drugi pa so se lahko na posebej prilagojene vagone zapeljali kar z invalidskim vozičkom. Pri vstopanju, presedanju in nameščanju vozičkov so nam pomagali vodniki in drugi zaposleni ter poskrbeli, da je ogled potekal varno in brez večjih težav. Tako so lahko tudi naši težje gibalno ovirani člani z vlakcem potovali skozi mogočne podzemne dvorane in občudovali čudovite kapniške stvaritve. Vožnja skozi jamo je bila za marsikoga eno najlepših doživetij dneva.
Iz Postojne smo pot nadaljevali proti Trstu in obiskali grad Miramare, ki ga je dal v 19. stoletju zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan Habsburški. Za svojo rezidenco je izbral izjemno lego tik ob morju in ob pogledu na grad ter Tržaški zaliv smo hitro razumeli, zakaj prav ta kraj. Tudi v Miramaru so nam pri organizaciji obiska prisluhnili. Z enim od kombijev smo lahko zapeljali vse do gradu in tako olajšali dostop tistim, ki bi težje premagali daljšo pot skozi park. Ogledali smo si pritlični del gradu, del skupine pa se je z manjšim dvigalom povzpel tudi v zgornje nadstropje. Nekateri so čas raje namenili parku in razgledom na morje, tako da si je lahko vsak izbral način ogleda, ki mu je najbolj ustrezal.
Medtem pa se je vreme povsem obrnilo. V Miramaru se je že pošteno ogrelo in ob nalaganju vozičkov ter opreme v kombije so bila jutranja topla oblačila hitro odveč. Na ladji je bilo še bolj vroče, tako da smo v enem dnevu doživeli skoraj vse – od mrzlih desetih stopinj v jami do prave poletne vročine ob morju.
Po ogledu Miramara smo se vrnili na slovensko Obalo, kjer so se nam pridružili še nekateri naši člani in prijatelji. V Izoli smo se vkrcali na ladjo, ki se je izkazala kot zelo primerna tudi za uporabnike invalidskih vozičkov. Za prijazen sprejem in dobro počutje so skrbeli Suzana, Mladen in Edi, Edi pa nas je kot kapitan varno popeljal po slovenskem morju. Na krovu nas je čakala prava morska pojedina. Za predjed smo poskusili školjke, za tiste, ki jim morska hrana ni najbolj pri srcu, pa so bili na voljo pršut, sir in druge dobrote. Sledile so ribe in jedi z žara. Gostitelji so nam med plovbo predstavili tudi različne školjke, ribe in druge prebivalce našega morja ter povedali marsikatero zanimivost.
Ob dobri hrani, morskem zraku, razgledih na obalo in druženju je plovba minila skoraj prehitro. Za nami je bil dolg in res pester dan – od hladnega kraškega podzemlja do sončnega Miramara in vročega zaključka na morju. Izlet smo zaključili pozno v noč, prijetno utrujeni in polni lepih vtisov, ob tem pa se je že porodilo vprašanje: kam pa gremo prihodnje leto?
Za pomoč pri izvedbi izleta se iskreno zahvaljujemo Društvu distrofikov Slovenije, Združenju multiple skleroze Slovenije in Društvu paraplegikov jugozahodne Štajerske, ki so nam prijazno posodili kombije. Hvala tudi Postojnski jami, njenim vodnikom in zaposlenim za veliko pomoč in omogočen dostopen ogled.
