Samostojna rekreacija postaja čedalje pogostejša oblika gibanja, saj družabna športna srečanja in tekmovanja odpadajo eno za drugim. Na srečo ljubiteljev (ročnega) kolesarstva pa je kljub spremembi termina letošnja izvedba Maratona Franja namesto junijskega datuma le prišla do realizacije v prvem septembrskem vikendu.
Seveda številčno močno okrnjena (500 udeležencev za Malo in 500 za Veliko Franjo) ter pospremljena z ukrepi, ki so bistveno spremenila pogled in podobo neuradnega kolesarskega praznika slovenskih rekreativnih kolesarjev. Velik družabni šotor, "jurčki" z osvežilnimi pijačami, kopica vrhunskih tekmovalnih koles pred kombiji in avtomobili tako domačih kot tujih udeležencev ter seveda tridnevna izvedba Franje, je letos seveda izgledala povsem drugače. Kronometra (vožnja na čas), ki je tudi za ročne kolesarje štela za državno prvenstvo, ni bilo in dogodek se je skrajšal na soboto in nedeljo, ko sta bili na vrsti Velika in Mala Franja. Parkirišče, ponavadi polno vozil je bilo relativno prazno, v ozračju je zevala nenavadna tišina in spokojnost. Edo Ješe in moja malenkost Peter Cerar iz Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine, kot edina prijavljena na dirko sva se na trenutke počutila, kot da bi se odpravljala na družabno vožnjo in ne na zahteven, 100 kilometrski maraton z enim dodaj resnim vzponom. Na start smo morali z maskami (ki smo jih na srečo lahko sneli minuto pred dirko) in niti Tof ter spremljevalna harmonika nista mogla preprečiti nekako grenkega občutka, da se je svet resnično spremenil - upam, da res le začasno.
Kakorkoli, po startnem poku se je karavana 498 običajnih ter dveh ročnih kolesarjev v strnjeni koloni podala na pot do uradnega starta, ki je bil po slabih 10 km na parkirišču na Dolgem mostu. Tam se je dirka tudi uradno začela in z Edom sva se družno prebijala med strnjenimi grupami ter lovila čim več zavetrja, ki ti omogoča bistveno hitrejšo vožnjo z manj napora. Samo do klanca na Suhi Dol, seveda. Tam se cesta za 8 km postavi okrog 5-6% pokonci, kar za ročne kolesarje pomeni povprečno med 45 - 60 minut vzpona, seveda odvisno od pripravljenosti. Mene je nekje na polovici vzpona napadel glavobol, ki se ga nisem znebil do konca dirke, tako da se je Edo kmalu odpeljal naprej. Jaz sem trpel, kot na Franji še nisem in malo je manjkalo, da bi odstopil in se ulegel v spremljevalno vozilo. Nekako sem to misel premagal in se privlekel do konca s praktično najslabšim časom do sedaj. Edo po drugi strani pa je odpeljal svoj osebni rekord na Franji in dokazal, da je prava legenda te prireditve, saj je bil to zanj že deseti zaporedni nastop pa tudi njegovi časi so vse bolj impresivni. Skratka, leta so samo številka. Čestitke, Edo!
V upanju, da se v letu 2021 vrne prava Franja, kot jo poznamo in da bo njej nekoliko več ročnih kolesarjev kot letos vsem članom pošiljam en kolesarski pozdrav!
Peter Cerar
