Že takoj prvi večer nas je prijetno presenetil naš sosed in župan Občine Semič Ivan Bukovec. Zanimivosti in posebnosti Bele krajine smo pričeli raziskovati v soboto. Pri tem smo bili kar precej uspešni. Zvedeli smo za najlepšo in najdebelejšo Belokranjko, ki »čez pas« meri 780 cm.
Med raziskovanjem znamenitosti smo se v soboto pripeljali do roba same Evropske unije, prav na Šengensko mejo. Nismo jo prečkali, raje smo obrnili in ostali v svoji domovini. Hitro smo našli vasico, ki jo posebej zaznamuje zidanica. Ne kakršnakoli, ampak Soseska zidanica. Nahaja se v kletnih prostorih stare hiše sredi Drašičev poleg cerkve sv. Petra. S tem imenom in v taki obliki deluje že preko 250 let, v njej se zbirajo hišni gospodarji in pijejo svoje vino. Tudi mi se lahko pohvalimo da smo pili vino 65 gospodarjev, iz enega kozarca. Iz soda v katerem je, ko je poln 2300 l vina gospodarji lahko pijejo na rovaš. Zagotavljamo vam da je vredno poiskati in obiskati to posebnost, ki vaščane med seboj zelo povezuje.
Zadovoljni, da smo doživeli tako poln dan, smo se proti večeru vrnili domov. Pričakovali smo večerjo, pričakali pa presenečenje. Med nas so pričeli prihajati ljudje iz Semiča, Metlike, Črnomlja,....Iz Božakovega je prišel socialni referent Društva paraplegikov, Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Na kratek obisk je iz Ljubljane prišel tudi prostovoljec Dejan, ki zaradi nujnih obveznosti kljub dogovoru ni uspel biti z nami. Želeli so nas pozdraviti, razveseliti, presenetiti, obdarovati. Na mizo so odlagali belokranjske dobrote; pogače, pehtranovo potico. Seveda brez krasnega vina v Beli krajini tudi ne gre. Vendar, kljub zavzetemu okušanju, smo postali pozorni na Ano in Tjašo, dve mladenki v narodni noši z tamburicama v rokah! Besede pozdrava, dobrodošlice, veselja in že smo prisluhnili zvokom teh značilnih instrumentov. Dve uri druženja pogovora in medsebojnega povezovanja je minilo mimogrede. Za vse nas je bilo to presenečenje, ki nam bo ostalo v lepem spominu.
Žal nam je le da tudi v Semiču po sobotni noči pride nedelja. Žal zato, ker je nedelja pomenila zadnji dan prijetnega druženja. Dopoldan je zaznamovalo pospravljanje in urejanje prtljage. In novo presenečanje. Spet je bil med nami naš župan. Še enkrat je prišel med nas da nas povabi na svoj dom in tokrat ne v sosesko, ampak v svojo »županovo« zidanico. Ne bomo vam povedali če smo se odzvali vabilu.
Ko je bilo sonce najvišje smo se spravili v kombije. Zapeljali smo se še do Rožnega dola, si od blizu ogledali vsak svojo ribo, popili kavico in se v popoldanskih urah odpravili domov.
Res smo se imeli lepo. Poleg programa ki ga je pripravil socialni referent Rafko Jurjevčič, sta k temu veliko prispevala vedno prijazna asistentka Darinka in bolničar Uroš. Samo želimo si lahko da bi bila z nami še kdaj! Kako bi se izšlo brez odličnega kuharja Jasmina in vsestranskega, vedno dobrodušnega Milana, ne vemo. Seveda tudi tega zapisa ne bi bilo, če ne bi bili člani najboljšega društva paraplegikov, ki je nam takšno počitnikovanje omogočilo. HVALA, VSEM!
