S takšnim razmišljanjem smo se v torek 1. septembra z kombijem našega društva odpravili na pot proti Gorenjski. Da bi lahko prisluhnili zvonu želja smo se ustavili na Bledu. Sprehodili smo se ob jezeru in uživali ob dopoldanski kavici. Pot smo nadaljevali proti Kranjski Gori. Sledili smo smerokazu ki nas je usmerjal proti Bovcu. Ja prav ste prebrali! Le v tej smeri smo lahko dosegli naš prvenstveni vzpon na Vršič.
Po številnih serpentinah smo se počasi vzpenjali na naš najvišji prelaz. Vmes smo si kratko ozrli proti Ruski kapelici. Na vrhu 1611m visokega prelaza smo si z zadovoljstvom vzeli čas za oglede, za spoznavanje posameznih vrhov, za majhen prigrizek. Bili so to čudoviti trenutki polni prekrasnih pejsažev barv vseh vrst. Med številnimi planinci so se mirno sprehajale krave in ovce ki so s svojo prisotnostjo prijetno dopolnilo vsemu dogajanju.
V gorah čas teče hitreje zato smo se morali kar kmalu podati nazaj v dolino. Vendar ne več nazaj na gorenjsko stran, ampak naprej, na Primorsko, v Trento. Pri izviru Soče smo si »iz društvenega nahrbtnika« privoščili kosilo - hvala- se fotografirali za spomin na lepo doživetje in že hiteli dalje. Kajti v Mostu na Soči nas je čakala posebna, parnikom podobna ladja ki jo poganja vodno kolo. Peljala nas je na spoznavanje in ogled znamenitosti tega umetnega jezera ter faune in flore ob njem.
Še nekaj deset kilometrov prijetne vožnje z šoferjem Tomažem, postanek na Vrhniki in pot do sedeža našega društva v Ljubljani, je bila res kakor en sam korak. Dan poln lepih doživetij in prijetnih spominov ki nam bodo dolgo ostali v spominu.. Hvala društvu za tako lep izlet v naš krasen planinski svet.
