Z LADJICO PO LJUBLJANICI

Na naši plovbi smo jih veliko srečali in si pomahali v pozdrav. Mimo Špice in Livade smo zapluli in uživali v prelepi naravi Ljubljanskega Barja, mimo Plečnikove cerkve do Lip. Tam je rečni kapitan Miha Vidovič ladjico z veselo druščino obrnil in vrnili smo se nazaj vse do Plečnikovih zapornic v središču mesta. Pluli smo pod Zmajskim in Mesarskim mostom, Tromostovjem, Šuštarskim in Mrtvaškim mostom in videli kako Plečnikove arkade, Prešernov spomenik, Frančiškanska cerkev in druge znamenite stavbe ob bregovih Ljubljanice, izgledajo iz žabje perspektive.
Ljubljanica je reka sedmerih imen. Njena pot je dolga in razburljiva. Večkrat ponikne in se spet prikaže na površju, toda vedno pod drugim imenom. Najprej se na svojem prvem izviru Prezid na Hrvaškem imenuje Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka in Unica, vse dokler pri več izvirih (Močilnik, Retovje, Bistra) v bližini Vrhnike po dolgi poti in kraškem podzemljem, na svetlo privre kot Ljubljanica. V reki živijo številne ribe, med njimi tudi kralj sladkovodnih voda sulec, po katere je naša ladjica dobila svoje ime. Ob reki pa so prebivališče dobile tudi številne živali – nutrije, pižmovke, race, ponirki in velika vrsta ptic. Mogoče pa se bo na bregove Ljubljanice vrnil tudi bober kot se je v nekatere reke in potoke po 200 letih vrnil na Dolenjskem.
Zanimiva, poučna in polna doživetij je bila ta štiriurna plovba. Pa tudi pestra, saj nas je v sončnem in delno oblačnem vremenu presenetila tudi kratka nevihta. No, ladjica ima streho in tudi stransko zaščito pred dežjem. Doživeti številne mehurčke na gladini reke, je pa tudi nekaj posebnega.