Zanimanje za učenje te nove oblike ročne dejavnosti, je bilo že pred samim začetkom veliko, tako med članicami kot tudi, zanimivo, med moškimi predstavniki društva. Skoraj bi bilo treba organizirati kar dve skupini.
Prvič smo se v prostorih društva zbrali sredi februarja in ugotovili, da smo kar zajetna druščina 10 udeležencev tečaja. Predstavila se nam je vodja programa Barbara Petrič, mlado in simpatično dekle, polno entuzijazma, sicer pa tudi državna prvakinja v klekljanju. Vse, ki smo morda dvomili v svoje sposobnosti, je ohrabrila in predstavila potek tečaja. Pričeli smo že kar prvi dan, saj smo vsi, čeprav malo negotovi, komaj čakali,da se spopademo z novim izzivom. In pričeli smo prav na začetku, saj nas je najbrž večina imela prvič pred seboj bulo (povšterček na katerem nastajajo čipke) in roke polne klekljov.
Dobivamo se enkrat tedensko in se veselimo srečanj. Prve težave z medsebojnim vozlanjem niti so mimo in zato pridno in kar hitro napredujemo. Predvsem tisti, ki so bili še do nedavno zapriseženi izdelovalci gobelinov, so že pravi mojstri. S poplesavanjem spretnih prstov kleklji prepletajo niti in tkejo pajčevinasto nežno kopreno. V primeru zapletov in težav pa imamo ob sebi, na pomoč vedno pripravljeno, mentorico. Zadovoljstvo ob končanem izdelku je neizmerno, tako za tistega, ki ga je s prefinjenim občutkom in natančnostjo izdelal, kot tudi za vsakega ljubitelja in častilca teh z nežnostjo stkanih malih umetnin.
Prepričana sem, da se bo ob koncu tečaja med nami » rodilo« kar nekaj novih čipkarskih mojstrov in upam, da se vsem ljubiteljem čipk predstavimo z razstavo svojih izdelkov.
Mira Racman
