SOCIALA – TABOR SEMIČ - 2015

Pokazati in dokazati novim članom, da lahko nekaj dni brezskrbno preživijo brez svojcev in kraju, kjer še nikoli niso bili. To je bila za njih nekakšna dogodivščina, nekakšen strah pred neznanim. Toda nastala je težava kako jih prepričati in spraviti iz varnega zavetja. Našli so vrsto izgovorov, toda naša »deklica za vse« Mojca Burger, ki je kot vodja tabora prevzela dokaj odgovorno delo, je trmasto vstrajala in končno nabrala in prepričala dvanajst članov. Tik pred zdajci sta dva zaradi zdravstvenih težav odpovedala, tako da je tabor poleg nje štel deset članov, dve osebni asistentki Andrejo in Miro ter študentko tretjega letnika delovne terapije Heleno.
In napočil je dan, ko so šli novim dogodivščinam naproti. V idilično Belo krajino, ki je v tem času še posebej vabljiva, sta jih z društvenima kombijema odpeljala voznika Tomaž in Marino. Po ogledu doma, okrepčilu in nastanitvi se je prvi spoznavni dan prevesil v večer, ko so družno pekli pico. Strah pred neznanim se je razblinil že prvi večer, saj so tudi starejši v prijetnem druženju vstrajali do poznih večernih ur.
No, tudi z vremenom so imeli srečo. Vse dni so se prebujali v lepa sončna jutra. Študentka Helena jih je naslednji dan povabila k jutranji telovadbi, Mojca pa k skupni pripravi sestavin za golaž, ki so ga nato kuhali v kotlu. Po poznem kosilu so se odpravili na ogled Semiča, ki je vgnezden pod goricami Semiške gore v Gorjancih.
V nedeljo pa na izlet proti Metliki oziroma na pouk v šolo »Brihtne glave.« Če te šole ne poznate naj povemo, da pouk poteka tako kot v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V razred je stopila »zoprna tovarišica« in tisto uro poučevala zgodovino Bele krajine. Skoraj vsi so morali pred tablo, marsikdo jih je dobil s šibo po riti, Mojca, ki je nekaj »jezikala« pa je za kazen klečala v kotu na koruzi. Si predstavljate koliko smeha je bilo? Po pouku so se odpravili v resnično lepo okolje izvira tretje belokranjske reke Krupe. Prava paša za oči in dušo. Zvečer še poslovilni piknik, kjer se je ponovno izkazal naš žar mojster Tomaž. Seveda pa ni treba posebej poudarjati, da so v teh nepozabnih dneh velikokrat probali tudi odlično belokranjsko kapljico.
Vsi so poskrbeli, da so naši »taborniki« preživeli nepozabne dni, prav vsi pa so se lepimi izkušnjami naslednji dan vrnili na svoje domove. Mojca pravi, da je bil cilj vsekakor dosežen.