Po scenariju, kako se znajti v resnih težavah sredi nepoznanega in divjega gozda, kjer smo ljudje v manjšini, vsakemu zastane dih. Tam kjer ni mobilnega omrežja, tam kjer vladajo povsem drugačni zakoni in preprosta komunikacija, tam ste pokazali iz kakšnih kamnov ste izklesani. Večini bi se utrgalo od svoje majhnosti, vendar ne vam.
Pričakoval sem močne, psihično izjemno stabilne ljudi. Ljudi, ki jim še tako velika prepreka ne vzame poguma. In nisem se zmotil. Na vsakega sem gledal kot sebi enakega, niti za trenutek nisem pomislil, da imam opraviti z invalidi – paraplegiki. In tako smo se zlili, kot bi se že dolgo poznali, brez težav, brez zapletov. Sledili ste mi, zaupali, se učili in prepustili mojemu vodenju, hkrati pa sem se od vas učil tudi sam. Res je, da sem in še vedno usposabljam specialne enote, pilote in izvidnike že 19 let tako po svetu kot doma, ampak z vami je bilo zares nekaj posebnega. Brez nepotrebnih besed in blebetanja, brez obotavljanja, brez obžalovanja ste spoznavali okuse rastlin, katerih okuse in namena človek ne spozna prek branja, ampak preko rok, ust, želodca in lastnih muk. Moram priznati, videli in slišali ste tisto, pred čemer si večina ljudi zatiska oči in ušesa. Resnico namreč.
Ne glede na to, kako je bil program usposabljanja prilagojen za vas, sem v vas uvidel moč po boju za obstanek. Prav ta občutek ljudje iščejo morda celo večnost, pri vas pa je tako rekoč doma. Preko neštetih osebnih preizkušenj in inštruiranju veščine preživetja za profesionalne vojake, se vse bolj opaža »Windows generacija,« generacija, ki je skoraj povsem izgubila stik z naravnim življenjem in spraševal sem se že, morda so moje zahteve med usposabljanji le preveč težke, pa čeprav vem nekje od znotraj da ni tako. Vi ste to potrdili, nobena stvar vam ni zamajala tal, odzvali ste se trdno, prav tako kot se spodobi in kot je prav. Naj le omenim, da je usposabljanje v moji šoli preživetja za specialne enote oz. vojsko eno najbolj težavnih? Si predstavljate, da v sedmih dneh izgubite tudi do devet kilogramov telesne teže? Kakorkoli že, človek je izjemno trdoživ, obstajati mora le smisel oz. prava vrednost življenja tu, sedaj in za naprej. Vsak človek bi se moral podati na tako preizkušnjo, tako kot nekoč, ko so v plemenih fantje pri iniciaciji postali možje. Šele tedaj ko so opravili preizkus preživetja v divjini. Domorodci pravijo, da bi se moral vsak moški roditi dvakrat, prvič kot nam je vsem znano pri materi in kasneje, ko nekje v puberteti njegovo učenje za življenje prevzamejo očetje. Takrat se namreč rodiš drugič in postaneš moški. Morda je tudi vaša življenjska preizkušnja pripeljala vse vas v ta globlji svet psihične in telesne moči, ko ste se po hudi telesni poškodbi morali spopasti z realnostjo mogočnosti življenja in roditi znova ali izginiti v pozabo vseh.
Veliko sem vas opazoval, enako kot to počnem pri ostalih usposabljanjih, da opazim tisto, kar je večini skrito, kdaj se boste dejansko razumsko in duševno prevagali iz miselnega vzorca modernega življenja v improvizirano in logično življenje. Ne glede na to, da so med vami bile tudi ženske, so te najprej naredile ta preskok, moški pa šele kasneje. Imeli ste kratek čas, da spoznate da vam pade na glavo, da ste za preživetje v naravi pravzaprav odgovorni sami. Med najpomembnejši element, ki ga morate pri preživetju v naravi osvojiti je, kako se boste odzvali na dano situacijo. Preživetje v naravi zahteva veliko, izjemno veliko dela. Če se spominjate, ste v vsakem naslednjem dnevu rasli v bolj logičen sistem življenja in to samo zato, ker ste za seboj puščali vse več tiste odvečno šare, ki vas je tako rekoč zasužnjila doma. Vsi ste sanjali o svoji najljubših zadevah, ki jih imate doma, hkrati pa so se vse zares nepomembne stvari iz dneva v dan izničile in tako so na koncu ostale le tiste naj, naj bolj srčne. Pogrešati ste začeli ljudi. Res je, ljudje smo socialna bitja. Na dan so prišla čustva do svojih najbližjih, do svojih izjemnih žena, do svojih nezamenljivih možev, do svojih nezemeljskih otrok in ljubic itd. Taka dejanja so vas naredila še močnejša in kot ste na koncu pri srcih lahko začutili, najraje bi še ostali in občutili kaj vse lahko taka preizkušnja prinese. Skratka delovali ste homogeno, pa čeprav vam je manjkal tisti »pravi vodja tropa«, ki je v takih situacijah zelo pomemben, morda pa sem prav to funkcijo prevzel jaz, o tem razsodite vi. Spodbujajte svoje znance, otroke in ljudi v take preizkušnje, saj veste, da ni boljšega recepta od lakote, žeje, osamljenosti in mraza. Na kratko, pokličite me kadarkoli, prijatelji moji.
Verjamem, da se še vidimo, do takrat pa le večkrat v naravo, kjer smo pravzaprav vsi zares doma.
Brane T. Červek, Certificated Survival Instructor
