Prve tri dni smo preživeli v Pacugu, kjer smo počistili okolico Doma paraplegikov, obiskali Piran in Portorož, ter se hladili v bazenu. To je bil tudi edini način za premagovanja nenormalnih visokih temperatur.
Na poti v Semič smo se ustavili v Ljubljani, kjer so se nam pridružili še nekateri drugi člani društva in se z ladjico družno odpravili na izlet po Ljubljanici. Če si še niste Ljubljane ogledati iz ene izmed mnogih rečnih ladjic, vam to toplo priporočamo, saj je pogled čisto drugačen.
Za Ljubljano je sledilo še pet pestrih dni Semiča. En dan smo se vsi vrnili v leto 1950 in obiskali OŠ »Brihtne glave« in skočili še do izvira Krupe. Zadnji dnevi so bili bolj delovni, saj smo generalno očistili hišo in okolico. Pred odhodom smo obiskali enega izmed nakupovalnih centrov v Novem Mestu nato pa se izmučeni od nakupovanja odpravili do Društva Dolenjske, Bele Krajine in Posavja, kjer so nas že čakali nekateri njihovi člani in seveda obilno in okusno kosilo z njihovega žara. Večer je pripadal nekakšni poslovilni zabavi, jutro zadnjega dne pa pakiranju, pospravljanju in poslavljanju.
Prostovoljci so v tem času dodobra spoznali z življenjem ljudi s poškodbo hrbtenjače, in raznimi arhitekturnimi ovirami, člani pa smo obnovili znanje tujih jezikov, predvsem angleščine in nekaj nemščine.
Seveda tabora nebi mogli organizirati brez zunanje finančne podpor. Tako nam je, kot že vsa leta poprej, priskočila na pomoč Zveza paraplegikov Slovenije kot sofinancer, nekaj denarja smo uspeli pridobiti tudi Z razpisom za mednarodne mladinske aktivnosti MOL, večino denarja pa so spet prispevali naši zlati donatorji, brez katerih tabora definitivno nebi bilo, to so: BTC Logistika d.d., CMC Ekocon d.o.o., Borok d.o.o., Trinet d.o.o., Mohorčič Transport d.o.o., Inea d.o.o. – RB&T, Unija d-d. in Inea iformatizacija d.o.o.
Če katerega od mladih paraplegikov in tetraplegikov zanima kako smo se imeli, naj se nam pa drugo leto pridruži.
