Marjetka Smrekar je kar nekam grozljivo pretresljivo odkrita: "Ljubila bi nekoga! Pa sem vredna tega? Zdrav človek me verjetno ne bi hotel, invalid pa ..., saj mu niti streči ne bi mogla. Ostaja mi le še odpoved. Torej povsem drugačen svet: zavedanje invalidnosti.spoštovanje prijateljev in nemoči." Zavedanje lastne nesreče in sreče - oboje povsem drugačno od doživljanja neinvalidnih ljudi.
Podobe svitanja, ugašanje dneva - z vsemi asociacijami na človeško življenje - so enkratne. Med toploto sonca in praproti se prikrade jesen. To je čas preizkušenj.
Marjetka Smrekar jih je doživlja in izpisuje v tančinah, ki mejijo že na ostrino in nehote spečejo - kot urez ostre trave. Marjetka se opira na upanje in vero, da bo po koncu življenja večna pomlad.
"Živeti, trpeti, ostati ...", ta njen verz zveni kot geslo. Marjetka se je rodila 3. junija 1945, umrla pa 24. aprila 2014.
"To je samo moje, ljudje.
Imam več, kot si mislite,
čeprav ne doživljam sreče,
kakršna je vaša!«
|
MATERINA SLIKA
Slika,
orumenela,
prašna,
bleda,
a še vedno polna besed tolažbe, zvestobe,
srčnosti:
tvoja slika, mati.
Trudne roke počivajo v krilu,
obraz, zguban od skrbi.
Zastrt smehljaj,
zbegan pogled, strah,
a duša polna nežnosti.
Slika,
tvoja slika, mati!
Spremlja me povsod.
Je moj zaklad,
ki ne bo ovrgel resnice,
da sem tvoj otrok.
|
SONCE
Ko zasiješ,
se v mojem bivanju
poraja trdnost.
Grejem se, četudi
videz zunanjega sveta
ponuja hladnost.
Sonce,
vedno si toplo,
vedno čuteče,
vedno svobodno.
Nikoli ne prezreš osamljenih,
nikoli ne prinašaš tegob.
Ostani, sonce,
da bodo naša srca vzdržala temine.
Ostani
in osvobajaj
naše utrujeno življenje!
|
 |
Marjetka Smrekar je kar nekam grozljivo pretresljivo odkrita: "Ljubila bi nekoga! Pa sem vredna tega? Zdrav človek me verjetno ne bi hotel, invalid pa ..., saj mu niti streči ne bi mogla. Ostaja mi le še odpoved. Torej povsem drugačen svet: zavedanje invalidnosti.spoštovanje prijateljev in nemoči." Zavedanje lastne nesreče in sreče - oboje povsem drugačno od doživljanja neinvalidnih ljudi.
