Poleg prijetnega meddruštvenega druženja, ki ga v zadnjih časih doživljamo samo še preko obnovitvene rehabilitacije, tabor ponuja aktivne počitnice in edinstveno možnost piljenja znanja angleškega jezika, saj pogovori s prostovoljci potekajo v angleščini. Na izletu prd gradom OtočecTokrat smo žal imeli le dve, Danielo iz Mehike in Evo, Španko, ki trenutno živi v Belfastu. So pa na Zavodu Voluntariat, ki je del prostovoljne mreže SCI (Service Civil International, spinal cord injury NE) in nam priskrbi prostovoljce, povedali, da so imeli letos povsod probleme s prijavami. Ob tem bi rad dodal, da je Eva povratnica na taboru, prvič je bila z nami leta 2017. Z veseljem se je odzvala povabilu, ki smo ga poslali na skupine, ki jih ustvarimo vsako leto na FB. Je že moralo biti tako, saj je pripomogla preseči jezikovno bariero, ki je nastala med nami in Mehičanko ob njenem zelo skromnem znanju angleščine. Imeli pa smo tudi slovenskega prostovoljca, Slavca, prijatelja našega Denisa iz Trbovelj. Pripravljen je pomagati, mi pa smo ga z veseljem sprejeli. Izkazalo se je, da je pravi Žar mojster, kar v Semiču vedno prav pride, sploh, če je potrebno nahraniti 16 ust. Za nego in pomoč tistim brez osebnega asistenta, je skrbela Zdenka, ena naših bivših asistentk, sedaj že nekaj let upokojena, a se vedno z največjim veseljem odzove našemu povabilu.
Ob stojnici v SemičuKaj vse smo počeli med 25. in 30. avgustom? Od plavanja na Kolpi, ogleda partizanskega letališča Otok, od kjer so zavezniki leta 1944 začeli odvažati ranjence in ubežnike v italijanski Bari, obisk Otočca in Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, sodelovanja na lokalnem semiškem festivalu, ogleda predstave in različnih koncertov, sprehodov in kolesarjenja po okolici, večerov ob žaru, spremljanju reprezentančnih tekem košarke in odbojke, igranja družabnih iger, balinčkanja, namiznega tenisa in prijetnega druženja. Vse to bi lahko doživel tudi ti, ki se sedaj sprašuješ zakaj se nisi prijavil. Mogoče pa naslednjič.
Brez prstometa ne greTabor je v osnovi delovni tabor, naloga prostovoljcev je, da pomagajo pri čistoči, pripravi hrane, pripravi mize, čiščenja posode, pripravijo nam kakšne njihove tradicionalne jedi in predstavijo njihovo državo in kulturo. Mi pa jim predstavimo življenje ljudi s poškodbo hrbtenjače, precej podrobno razložimo nastanke, vzroke in posledice teh poškodb. V času tabora očistimo vsa okna, zavese, pobrišemo prah, ometemo pajčevine znotraj in zunaj, posesamo in pomijemo vsa tla. Posvetimo se tudi okolici. Hiša je kar zanemarjena, pajčevin pajkov in prahu na tone, posodo za 16 ljudi so prostovoljci pomivali vse na roke (ponavadi trikrat na dan), ker pomivalni stroj že par let ne dela, prenovljene kopalnice so sicer lepe na pogled, dokler ne gre prvi pod tuš, potem voda teče v kuhinjo. To se je zgodilo prvi dan, ko se je prostovoljka šla tuširati, še preden sem omenil, da se zna kaj takega zgoditi. Zaradi tega sem potem prosil vse, da za tuširanje uporabljajo drugo kopalnico, kjer je banja.
Čas teče hitro, ko se imaš luštno in tako je bilo tudi tokrat. No ja, saj drugače pri nas že ne gre, v 19 letih odkar pripravljamo ta tabor, je bil ČAS vedno tisti problem s katerim smo se ukvarjali, prehitro je namreč tekel.
Tabora seveda ne bi mogli izpeljati brez naših podpornikov: UNIJA SMART ACCOUNTING d.o.o., CMC GROUP d.o.o., BOROK d.o.o., LESPATEX, d.o.o., STN d.o.o., INEA RBT d.o.o. in TRINET d.o.o.
